Vsako trgovsko pristanišče je v prvi vrsti industrijski kompleks, raznolik in praviloma zelo razsežen. Koprska luka se razteza prek več kot 280 hektarov, večino tega prostora namenjamo skladiščenju blaga, ki se na potovanju skozi pristanišče ustavi in shrani na prostem ali v zaprtih skladiščnih objektih, zato so dolge vrste skladiščnih hal najbolj pogost »pejsaž«. Najbolj značilne za pristanišče pa so podobe pomolov in obal s privezanimi ladjami in orjaškimi dvigali, ki se vzpenjajo v višine.
Pri oblikovanju in gradnji industrijskih objektov je seveda najbolj pomembno načelo funkcionalnosti. Zato zanje na splošno velja mnenje, da so grda. Vendar je tudi v pristanišču mogoče odkriti in uzreti lepoto: bodisi v dechiricovskih prehodih med neskončno dolgimi skladišči, pa v oblikah, vzorcih in barvah različnih tovorov, ali denimo v luških dvigalih, ki se kakor nadrealistične podobe orjaških žiraf zarisujejo na nebu nad pomoli. Še posebej takšne prikrite estetske dimenzije pristanišča opazi oko umetnika. Marsikateri slikar jih je že zaznal in upodobil. Med temi je tudi zdaj že pokojni primorski slikar Zvest Apollonio, ki je ustvaril prav vrsto slik in grafik z motivom luke Koper.
Estetika pristanišča je pritegnila tudi fotografa Mitjo Božiča, ki je pred leti z manekenko iz Londona, med kupi rude in luškimi stroji posnel serijo fotografij, ki so bile objavljene v modni reviji Issue One. Fotografiranje v Luki je nekaj let zatem ponovil za slovensko izdajo revije Elle.
Mitja Božič pojasnjuje, zakaj je za prizorišče izbral ravno pristanišče: »Luka Koper je idealen fotografski studio, ki se konstantno spreminja in s tem nudi vedno nove poglede, barve, teksture za nove izzive in fotografske projekte. Kot kaže, je podobnega mnenja tudi žirija fotografskega festivala v Cannesu, ki izbira najboljše modne posnetke fotografov iz celega sveta. Le-ta je izbrala posnetek manekenke v luki Koper za dvomesečno razstavo v tem krasnem umetniškem mestu.«
Koprsko pristanišče je s svojo privlačno in zanimivo kuliso pritegnilo še mnoge druge ustvarjalce. Tako je na primer režiserka Jana Hribernik pri nas posnela videospot s pevko Nino Pušlar, ko je ta leta 2006 zmagala v bitki talentov v TV oddaji Spet doma. Pred tem je ista režiserka v Luki snemala prizore gledališke igre o Aleksandrinkah.
»To je prostor, ki človeka inspirira; tu je morje in so ladje, ki vzbujajo hrepenenje, lastno vsem ljubezenskim zgodbam…« je takrat povedala režiserka.
Kot ozadje se je podoba koprske luke pojavljala tudi na plakatu glasbene skupine, pa na videoposnetku pevskega zbora in lutkarske skupine, še zlasti pa na mnogih različnih komercialnih posnetkih.
Podobe, ki jih je moč videti v luki, naredijo močan vtis tudi na druge obiskovalce pristanišča, četudi ti nimajo umetniških nagibov. Obiski so zelo pogosti, na ogled našega pristanišča vsako leto pride kakih 20.000 ljudi. Najpogostejše gre za skupine šolarjev, dijakov in študentov, upokojencev ter raznih društev. Prihajajo pa tudi skupine, ki jih združuje specifično zanimanje oz. hobi, kot je bila na primer druščina iz angleškega združenja ljubiteljev železnic, ki se je junija letos pripeljala z vlakom kar v samo pristanišče. Ti so bili še posebej navdušeni nad videnim in njihovi fotoaparati so se dodobra napolnili s prizori iz pristanišča.
Pogosto je, da večina od nas pojem lepote povezuje predvsem s podobami neokrnjene (ali neoblečene) narave. Doživetje lepote je običajno povezano z uravnoteženostjo in usklajenostjo objekta z naravo, kar vodi k občutku privlačnosti in čustvenega ugodja. Ker gre tu za subjektivno doživetje, pa na splošno velja znano reklo: »Lepota je v očeh opazovalca.«
