Tokrat za spremembo objavljamo odziv gospe Nade, ki si je luko ogledala prvič in nam poslala svoj “potopis” ter priložila še foto utrinke.
“V soboto sem šla v Koper po špežo in v semenarno. In spet slišim po radiu vabilo za ogled Luke. “Če dobim parkirni prostor pa grem”, sem si rekla. Saj v Luki sploh nisem še bila. Ko smo bili šolarji, so jo komaj gradili, ha,ha. Dobim parking, kljub gužvi. Prvi dober znak.
Že v naši prvi skupini je veliko ljudi: 3 avtobusi, 2 ladji in kar nekaj kolesarjev. Zraven igra pleh muzika in pogovori iz zvočnikov Radia Koper. Za barvno kuliso še gasilski kombiji. Se zrinem k otrokom. Oni so naravni, se znajo čudit in veselit. Nič godrnjanja in politike – v teh letih jo imam dovolj. Drugi dober znak je, da sem dobila sedež na vrhu dvojnega avtobusa. Tudi ta način vožnje je zame prvič v življenju.
In izpolnjena tretja želja – vodič. “Ta ima prijeten glas – kot napovedovalec”, pravijo ženske v moji okolici. Ste že uganili, da nas je vodil njihov vodja za stike z javnostjo g. Šik. Malo številk, bolj opisno in o presežkih. Kdo si pa zapomni številke? Kar mi je od njih ostalo je to, da se Luka nahaja na teritoriju velikem kot 10 Koprov in da prehranjuje cca 3.000 ljudi. Ja, v parkirni hiši pa, da je prostor za cca 7.000 vozil. Ostalo je bil opis ogromnih skladišč, dvigal.
Ko se vozimo mimo, diši po ananasih in bananah. Prednost vožnje z odprtim avtobusom. In po lesu. Da je v Luki ogromno kontejnerjev in avtomobilov sem videla že večkrat, ko se pelješ mimo. Ampak, da je toliko lesa, pa si nisem predstavljala. Seveda tujega – mi zgleda ne znamo rezat desk – raje prodajamo hlode?! Kaj še opaziš? Železniške tire z vagoni in cisterne. Videli smo, kako so ravno prečrpavali tanker. Bi rekla, da tu notri ni mesto v malem – kar država. Vidiš silose za žito in v enem skladišču bale slame. “To je hrana za konjičke”, razlaga mala deklica svoji mami, za menoj. Živine ni bilo videt, vodič pravi,da prevažajo tudi to. In ogromne kupe razsutega tovora. Premoga in železove rude? Pojma nimam, kaj. So naredili visoko zaščitno zeleno kuliso in pa pridno špricali in polivali. Majhen blagoslov smo dobili tudi mi – to pa ni prednost vožnje na odprtem avtobusu.
Ne smem pozabit na romantiko. Vidiš razstavljen en majhen vagonček in en lep mali bager. Bil je eden prvih, ki je poglabljal Luko. Še kontejner je danes večji od njega. Saj ni vse v velikosti, je res? To bi lahko rekli tudi za naše vojaške ladje, ki so parkirane na izlivu reke Rižane…
In celo – imajo nasad svojih oljk. Iz katerih potem dajo stisnit olje, in naredijo reprezentančna darila. Naj kdo reče, da nismo podjetni…
Za konec smo imeli še zastonj krožni ogled Kopra (zaradi enosmernega prometa). Super. Tako sem videla še mesta z višjega položaja, ha,ha.
Ko smo prišli na cilj, je spet čakala večja skupina ljudi. Večina (predvsem otrok) je želela na vrh avtobusa, kjer sem sedela. Sem bila kar malo važna, da mi je uspelo.
Nada Černac iz Kopra
Hvala in seveda dobrodošli tudi prihodnje leto!
