V luški družini sponzorirancev imamo svetovnega prvaka v formuli kite – 22-letnega Koprčana Tonija Vodiška, ki je v zadnjem mesecu dosegel izjemne rezultate. V začetku oktobra je najprej postal evropski prvak, dober teden za tem pa si je na Sardiniji prisvojil še zlato medaljo v olimpijskem razredu formula kite in dokazal, da je najboljši na svetu. V Luki Koper ga podpiramo že vrsto let in z veseljem spremljamo njegovo uspešno športno kariero. Ob tem pomembnem dosežku, smo ga povabili na intervju.
Kakšni so občutki, ko postaneš najboljši na svetu?
Občutki so neverjetni. Zelo sem zadovoljen, da se je moje trdo delo in delo celotne ekipe poplačalo. Dal sem vse od sebe in dokazal, da sem tega sposoben in da mi letos nihče ni kos. Slovenci kljub naši majhnosti lahko smo že večkrat dokazali, da lahko pridemo na vrh sveta.
Si pričakoval takšen rezultat?
Po zmagi evropskega prvenstva v Grčiji sem začutil, da lahko pridem še višje. Zavedal sem se, da je konkurenca huda, kar je prineslo dodatno motivacijo. Bil sem zelo konstanten, v zelo dobri fizični in psihični kondiciji. Napake sem odpravljal hitreje kot ostali. Verjel sem, da zmorem.
Kdaj se je začela tvoja športna kariera?
Začela se je pri 5-ih letih na optimistu v koprskemu jadralnemu klubu. Pri 7-ih pa sem se odločil za kajt. Takrat ni bil še najbolj popularen, ampak zame je bil najbolj zabaven. Ta šport sem spremljal že od malih nog. Moj oče je bil odličen jadralec na deski in eden kajtarskih pionirjev v Sloveniji. Leta 2011 je prestal operacijo hrbta, zato je njegovo opremo predal meni in takrat sem spoznal, da imam možnost narediti korak naprej in postati res dober. Leta 2012 sem tako začel tekmovati v formuli kite, ki se nekoliko razlikuje od kajtanja.
Kaj je pravzaprav formula kite?
Pri tem športu dobesedno lebdiš nad valovi, saj so edini stik z vodno podlago podvodna krila (foil) povezana z desko. To je tudi ključna razlika v primerjavi z opremo, ki smo jo uporabljali do leta 2015. Padalo pa ni doživelo bistvenih sprememb. Ker je manj trenja, so hitrosti bistveno višje – tudi preko 80 km/h. Formula kite je pred kratkim postala olimpijska disciplina, ki sodi v kategorijo jadranja in postaja vedno bolj popularna.
Že od začetka te v vlogi trenerja spremlja oče. Kako gresta skupaj ti dve vlogi?
Oče ima veliko vlog. Prva je seveda vloga očeta, za tem je prišla vloga šefa v službi in kasneje še trenerja. Vsi moji rezultati so sad skupnega truda. Oče je moj najljubši prijatelj in je del mene in moje življenjske zgodbe.
Kdo sestavlja tvojo ekipo?
Z očetom sva v teh letih dopolnjevala ekipo s strokovnjaki iz različnih področij. Prvi se nam je pridružil Rado Gregorič, ki skrbi za fizično kondicijo. Sledil je Arjan Rapuš v vlogi mentalnega trenerja in psihologa. Po večji poškodbi in operaciji rame pa smo k sodelovanju povabili še fitnes trenerja Matica Tepeša. Za taktiko na morju pa skrbi Portugalec Gil Conde.
Koliko si najvišje skočil in kakšna je maksimalna hitrost, ki si jo dosegel?
Najvišji skok je bil 20 metrov, najvišja hitrost pa 44.4 vozlov, kar je 82.2 km/h.
Katere so tvoje prednosti na regatnem polju? Kaj pa lahko še izboljšaš?
Ena od prednosti je ta, da foil desko vozim že 10 let in jo zelo dobro obvladam. Vozil bi jo lahko tudi v spanju. Za tem pa še prilagodljivost. Vsi stili vožnje so mi znani, kar pride še kako prav, saj se lahko prilagajam vsem situacijam na vodi. Izboljšal pa bi zagotovo jadralsko znanje, ki je prav tako pomembno.
Leta 2024 boš nastopil na olimpijskih igrah v Parizu. Kako se pripravljaš na njih in kakšne cilje imaš?
Za OI se pripravljam že 2 leti. Na treningih skušam poiskati takšne pogoje kot jih bomo imeli v Marseillu. Čaka me še veliko dela, ampak pripravljen sem se odreči vsemu, da lahko dosežem najboljšo kondicijo. Dal bom vse od sebe in prišel na mesto, ki si ga bom zaslužil, čeprav dobro vem, da si želim biti najboljši. Resnična zmaga pa bi bila, da s svojimi dosežki navdušim tudi mlajše generacije. Rad bi se tudi zahvalil Luki Koper, ki me v vseh teh letih podpira in omogoča, da dosegam vedno višje cilje.
