V našem kolektivu imamo veliko sodelavcev, ki v prostem času počnejo kaj zanimivega, dobrodelnega, športnega, kulturnega, zanimivega – zato smo se odločili, da jih predstavimo v Luškem glasniku v rubriki “Četrta izmena”. Prvi na seznamu je bil Jure Vran, s Terminala avtomobilov, sicer pa dolgoletni uspešni rokometni golman.
Jure Vran, disponent na Terminalu za avtomobile
Kdaj si prvič vstopil v Luko? Kot 17-letnik, ko me je oče vzel s seboj v službo in mi pokazal luko.
Kaj te razvedri, ko imaš v službi slab dan? Nimam slabih dni, ker smo dobra ekipa v izmeni, naredimo delo in se vmes tudi pošalimo.
Kaj bi spremenil, izboljšal v Luki? Disponenti bi lahko imeli na terenu svoje tablice, da bi sproti urejali zadeve in manj klicati kolege v pisarno.
Sodelavci terminala so nam povedali, da obvladaš snemanje in montažo videov in če se vidiš v vlogi režiserja, zdaj, ko nisi več vratar? (smeh) Res, ko je bilo manj dela, sem sodelavce posnel in naredil par kratkih filmov, jih opremil s komentarji in zabavno glasbo. V izmeni smo si filme interno poslali in smeha je bilo na pretek. Tako si delamo znosen 8 ali 12-urni delovnik, ki je včasih naporen in moramo biti ‘klapa’, saj gremo tako lažje naprej.
Katere veščine iz športa so ti prišle prav v službi in vsakdanjem življenju? Skozi profesionalno športno kariero do uspeha prideš z redom in disciplino, enako je v službi. Lahko si talent, ampak ti brez dela ne bo uspelo nič večjega.
Jure Vran, rokometni vratar
Koliko let si bil rokometaš? Začel sem pri 8 letih, profesionalno pa sem rokomet igral 15 let.
Na katere športne dosežke si najbolj ponosen? Na to, da sem prvi slovenski golman, ki je igral v najboljši ligi na svetu (Nemška 1. liga), da sem prvi domačin, Koprčan iz rokometne šole, ki je zaigral za slovensko reprezentanco, na igranje v Ligi prvakov in uvrstitev v četrtfinale (s tem pa med najboljših 8 na svetu), na igranje v Evropskih pokalih, pa za slovenski grb z reprezentanco, 3. mesto z mladinci na EP v Latviji, …
Kdo je (bil) tvoj vzornik? Dejan Perić, srbski rokometni vratar in francoski golman Thierry Omeyer. Oba sem tudi spoznal, z Dejanom sva se pred kratkim dobila v Kopru na kavi, ko je pripeljal hčerko na tenis.
Dokončaj stavek: Če ne bi bil rokometaš, bi bil … verjetno nogometaš – ampak na golu, ker nisem za »laufat«. (smeh)
Kdaj najdeš čas za »četrto izmeno«? Z rokometom se zdaj ukvarjam kot trener golmanov; začel sem trenirati naše koprske golmane, pa tudi v Trstu sem bil trener golmanov, a tam se ni izšlo, vseeno pa nekajkrat tedensko vedno najdem čas za rokomet.
Kaj ti je poplačalo odrekanja zaradi treningov in tekem? Šola mi k sreči ni nikoli delala težav, odpadle so bolj žurke, smo pa mi zato proslavljali zmage, to je bilo plačilo. V športu ni praznikov, ko so drugi uživali na prvomajske, novoletne praznike recimo, smo mi trenirali. V profesionalnem športu včasih trpi tudi družinsko življenje.
Kako si prenašal grobo igro nasprotnika? V golu je tega malo, sem se pa med igro pogosto zaletel v stativo gola. Najhujše pri golmanu je, ko dobiš žogo v glavo, predvsem če žoga oplazi oko ali nabije nos. Operirane sem že imel križne vezi, meniskus, ampak zaenkrat nič hujšega.
Karantena pred tekmo – da ali ne? Odvisno od posameznika, mi tega nismo imeli veliko, pred evropskimi gostovanji morda, doma pa ne. Jaz sem imel podoben ritual že sam, kot bi ga imel v karanteni (zbujanje, sprehod, kosilo, počitek …). Vraževeren nisem, običajno sem si najprej obul desno tenisko, šele nato pa levo. Ampak to je bila bolj navada, kot vraževerje.
Imaš kakšno zanimivo prigodo iz rokometnih tekem ali slačilnic? Tega je res ogromno, ampak kar se zgodi v slačilnici, ostane tam. (smeh) Sem pa tudi jaz kaj »napalil« … soigralca sem po sobotni tekmi med vožnjo v kombiju domov klical pod pretvezo, da sem novinar s Primorskih novic in ga spraševal za izjave, kot da pišem prispevek za časopis. On je resno odgovarjal, okoli mene pa so soigralci umirali. Potem smo ga v ekipi spraševali, kaj je, je objavil? On pa je bil malo užaljen, ga ta novinar kliče vsak vikend in nikoli nič ne objavi.
