Že pred leti si vodil klub, potem je prišlo do menjave vodstva, zdaj pa si ponovno na čelu …
Po štirih letih pod novim vodstvom je ostal klub praktično brez igralk, z veliko manj otrok in brez sponzorjev. Klub je bil tik pred zaprtjem. Po 45. letih delovanja, septembra imamo obletnico, smo ga želeli ohraniti. Potrudili smo se in ponovno vzpostavili odnose z Luko Koper in Mestno občino Koper, da bi le obdržali klub.
Vam je torej uspelo?
Dogovorili smo se, da bomo glede na občutno manj sponzorskih sredstev oblikovali ekipo, ki bo eno leto volontersko delala. Letos smo uspeli sanirati finančno stanje kluba in poplačati dolžnike, tako da smo v sezono 2017/18 startali s pozitivnim izidom.
Veliko delate že z majhnimi deklicami po šolah?
V vseh koprskih osnovnih šolah imamo po dve ekipi deklic. Ne plačujejo članarine, mi nismo plačani, vse delamo volontersko. Deklice igrajo odbojko med podaljšanim bivanjem. Tako igra zdaj odbojko okoli sto otrok. Tudi kakšnega fantka sprejmemo k dekletom, če izrazi to željo.
Kolikšen pa je na sploh interes za ta šport?
Deklic je ogromno, odbojka je gotovo najbolj množičen šport. Tudi med rekreativkami je velik interes za odbojko. Najbrž tudi zato, ker cenovno to ni zahteven šport, sploh če ga primerjamo z drugimi športi.
Koliko klubov tekmuje v državni ligi?
V prvi državni ligi je 10 klubov, v drugi dvakrat po 12 in v tretji trikrat po 12 klubov. Za Slovenijo je to zelo veliko. Poleg tega je tu še mini obojka, pa mala odbojka, starejše deklice do 15 let in kadetinje do 17 let, mladinke in članice. V našem klubu imamo eno ekipo za mini in eno za malo odbojko, dve ekipi starejših deklic, dve ekipi kadetinj in šest ekip mladink in članic. Drugo leto jih bo še več, saj prihajajo otroci iz šol.
Kdaj se je začela tvoja ljubezen do odbojke?
Resneje sem se začel ukvarjati z odbojko leta 1972, bil sem v prvi generaciji tega kluba, imel sem 12 let. V Kopru smo imeli namreč najprej moški odbojkarski klub, šele pozneje tudi ženskega. Leta 1976 se je klubu pridružila moja življenjska sopotnica Sara. Nikoli nisva pustila odbojke. Imeli smo svoje rekreacijske ekipe, igrali smo tudi za druge klube. Vse življenje sva v tem »giru«. Sam sem se ukvarjal tudi z drugimi športi. Igral sem mali nogomet, veslal, plaval, košarko sem igral z zlato generacijo Kopra. Sara je tudi igrala v zlati generaciji, igrale so v drugi jugoslovanski ligi.
Sprejel si predsedniško funkcijo, tudi treniraš še?
Treniranje sem začasno opustil. Toda zaradi odhoda trenerja prve ekipe Sebastijana Mavriča, v Italijo, sem ponovno vskočil in zdaj vodim to ekipi, skupaj s še enim odbojkarskim zanesenjakom, Leonom Žibertom.
So pa tudi trenutki veselja in ponosa?
Najlepše mi je bilo, ko sem treniral mularijo in po nekaj letih vidiš, da se je deklica športno razvila, da je ekipa uspela. Dogaja se tudi, da imaš krasno generacijo, ki pa jo izgubiš, ko gredo dekleta stran, najpogosteje zaradi študija.
Česa si želiš za klub v prihodnje?
Imamo štiri odbojkarske klube na Obali in še enega za odbojko na mivki. Lahko bi naredili obalno ligo. Začeli bi lahko pri mlajših. Zato, da zrušimo prepreke. Čas je, da bi klubi sodelovali, ne pa, da gojimo krajevno rivalstvo. Za naš klub pa je bistveno, da smo prebrodili to leto in bomo veliko lažje igrali kot do zdaj.
