Prihajate s severnoprimorskega konca in tudi profesionalno ne pokrivate pristanišča in Luke Koper, zato me zanima, kakšen je tisti občutek pod črto, ko ste se poglobili v zgodovino pristanišča in prebrali toliko pričevanj ljudi, ki nastopajo v zborniku?
No, prva tovorna ladja, ki se je zasidrala ob koprskem pomolu, je nosila ime Gorica, kar je seveda po eni strani moč razumeti kot zanimivo naključje. Po drugi strani pa ta okoliščina opozarja tudi na skupna čustva in prizadevanja v vseh delih povojne Primorske, ki je iskala »svoj pravi obraz«, kot poje primorska himna. V mojih domačih krajih so gradili novo mesto, v Kopru so gradili novo tovorno pristanišče. S tega stališča se mi zdijo predanost, pogum in volja, s katerimi so se v Kopru lotili smelega načrta, del tudi moje duhovne in kulturne dediščine. Je pa res, da me je zgodovina pristanišča v marsičem presenetila in navdušila in se bom po vpadnici, mimo luških parkirišč, po kateri s severa običajno prihajam v središče Kopra, zdaj vozila z nekoliko drugačnimi občutki.
Se vas je katero od pričevanj še posebej dotaknilo oziroma vam je posebej ljubo?
Vsak sogovornik je bil nekaj posebnega in nikakor se ne bi mogla odločiti za enega. Dotaknile so se me zgodbe preprostih ljudi. Tistih, ki so dovažali material za gradnjo luke z volovskimi vpregami, ki so krotili težke tovornjake po ovinkih pod Črnim Kalom, ljudi, ki so v luških skladiščih prvič videli banano ali pomarančo ali se tja pripeljali po svoj prvi pralni stroj. Čustva izobraženih, razgledanih, uspešnih ljudi, ki so svoje izkušnje več kot dobro unovčili v tujini, a so se iz nekega čudnega razlog vedno znova vračali k svojemu, matičnemu pristanišču. Trditev, da so ljudje največje bogastvo koprskega pristanišča, še zdaleč ni le floskula.
Bi se strinjali s trditvijo, da je Luka Koper veliko več kot samo pomoli?
Da. In to na več načinov. Prvič, Luka Koper je tudi danes, ko smo sprejeli tržni kapitalizem, z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi, še vedno skupnost. Delniška družba, ki seveda predvsem skuša čim bolj uspešno opravljati gospodarsko dejavnost, ampak tudi sloni na vrednotah, ki jih deli z zaposlenimi in širšim okoljem. To je vidik luke kot vrednosti in bogastva prostora. Pomembno pa je tudi razumevanje pristanišča kot generatorja gospodarskega razvoja, odprtosti in ambicioznosti pokrajine. Poleg znamenitih sinergijskih evrov v logistični verigi, je tu treba upoštevati še razvojne priložnosti, ki jih morda v tem trenutku še ne razumemo v celoti, ampak jih bodo morda prinesla prihodnja desetletja. Ko bodo pristanišča, če bodo hotela uspešno poslovati, prisiljena biti mnogo več kot pomol: logistični centri, posebne gospodarske in administrativne cone, informacijska vozlišča pa še kaj.
V zborniku je precej izpostavljen lik Danila Petrinje, prvega direktorja Luke Koper in po mnenju mnogih najbolj zaslužnega za gradnjo pristanišča in prvega tira. Kakšno mnenje ste si ustvarili o tem liku.
Danilo Petrinja mi je zelo pri srcu. In je res v zborniku prevzel vlogo nekakšnega simbolnega lika. Junaka povojne primorske trme in zdrave volje do življenja. Spoznala sem ga preko knjige, ki jo je izdal leta 1999 in preko stikov z njegovo družino, ki so osvetlili osebno plat tega moža. Ki je, morda slovensko, »foušljivo«, simptomatično, cenjen in spoštovan zdaj, ko ni več med nami. Seveda pa je treba poudariti, da en sam človek ne ustvarja zgodovine. Takšnih »petrinj« je bilo v zgodovini koprske luke kar veliko, četudi nimajo vsi opazne vloge v zborniku ali celo v kolektivnem spominu.
Bi bila današnja slovenska družba sposobna sprejeti enega Petrinjo? Smo Slovenci sploh naklonjeni odločnim vizionarjem?
Ne. Slovenska družba leta 2017 je obsedena s povprečnostjo, zavrača vsakršno obliko meritokracije in kaznuje izjemnost v vseh njenih pojavnih oblikah. To je najbrž naša največja zavora.
Kaj je prva stvar, na katero pomislite, ko vam nekdo reče pristanišče?
Ladja, seveda. Ni ladje brez pristanišča, ni pristanišča brez ladje. Ni morja brez kopnega in ni celine brez oceana. To je obče uporabna življenjska modrost, ki uči, da so nasprotja in različnosti nujna in potrebna. In če se ob koncu vrnem k začetku, torej k ladji in pomolu: ni Kopra brez Gorice.
