Na vprašanje, zakaj se je odločila fotografirat pristanišče, nam je avtorica odgovorila: “S pristaniščem sem rastla, s pristaniščem živim. Kadarkoli se vozim ali sprehajam mimo, me vedno fascinira mogočnost dvigal, kontejnerjev, ladij … Že od vsega začetka mojega fotografiranja mi je bilo pristanišče v izziv. Zelo sem si želela stopiti v njeno osrčje. Tako sem se lansko leto konec oktobra odločila in uradno zaprosila za dovoljenje fotografiranja.”
Kakšna pa je bila njena izkušnja: “Moram priznat, da sem si domišljala, da se bom kot fotograf lepo prosto sprehajala naokoli, opazovala in iskala motive, pa ni bilo tako. Dobila sem seveda spremstvo z avtom, naročilo, da določenih stvari ne smeš fotografirati in da imaš omejen čas. No, sem si mislila, kako bo to šlo?! Pa mi je bila odlična izkušnja. Vozili smo se kar nekaj kilometrov naokoli in vsakič, ko sem zagledala “pravi” – meni ljub motiv, smo se ustavili, izstopila sem iz avta, se premikala nekaj korakov nazaj, naprej, levo ali desno, dokler nisem spet “ujela” motiv, ki sem ga prej zagledala in ki me je pritegnil. In tako je bilo kar veliko postankov. Presenečena sem, kako neizmerno prostrana je luka! Namreč spomnim se, da sem kot gimnazijka tu, v še skromni Luki, prebirala banane, a sem se po mnogih letih vrnila šele zdaj. Presenečena sem tudi, kako čisto in urejeno je pristanišče. Pa toliko prometa je in živžava! Kamioni, dvigala, vlaki, avtomobili … zelo urejen prometni kaos.”
In kako je zadovoljna z rezultatom: “Ja, zelo sem zadovoljna z izplenom. Nastalo je 40 črnobelih in barvnih fotografij, 40 meni poetičnih drugačnih podob, ki sem jih zaznala v pristanišču. Upam in želim si, da bi tudi obiskovalci razstave začutili to magičnost miru. Zahvaljujem se Luki Koper za krasno izkušnjo in predvsem se zahvaljujem skladu Živeti s pristaniščem, ki mi je omogočil izvedbo razstave V PRISTANU. Razstava se po 21. novembru seli na Dunaj, v Galerijo Korotan, kjer bo 25. novembra otvoritev razstave v sklopu Luških dni.
