Pretovor krmil ima v Luki Koper poleg lesa in ostalega generalnega blaga najdaljšo tradicijo. Izgradnja prvih specializiranih objektov za te tovore sega v leto 1972, ko je Luka Koper na severnem delu današnjega prvega pomola zgradila dve veliki trikotni skladiščni hali. Poimenovala ju je TH hali.
Takrat sta služili skladiščenju ribje moke in soje, danes pa soje in žit. TH hali sta bili s sistemom tračnih transporterjev z razkladalno opremo na operativni obali povezani v začetku osemdesetih let. Leta 1996 so hali podaljšali za 70 metrov. Leto kasneje pa postavili kenguru žerjav in dodatno tehtnico za odpremo na vagone. Isto leto so posodobili tudi programsko opremo in tako zaključili še zadnji manjkajoči člen.
Soja danes predstavlja dobro tretjino vsega pretovora, ki ga letno opravi eden izmed terminalov Luke Koper, terminal za sipke tovore. V koprsko pristanišče soja prihaja predvsem iz južne Amerike, iz Brazilije, nekaj malega tudi iz Argentine in Indije, Balkana in Kitajske. Vendar to ni navadna soja, temveč njeni derivati. Iz soje v zrnju izločijo olje, ostanek pa je še vedno bogat z beljakovinami in proteini, zato je primeren za živinsko krmo.
Nato sojine derivate iz pristanišča odpremijo v sosednje države, iz katerih prihaja v Koper živina, ki se je krmila s sojinimi derivati. In tako se sojin krog ponovno sklene v Luki Koper. S sojo pokrivajo tržišča v radiu 750 kilometrov od nas, torej Srbijo, Madžarsko, Hrvaško, Makedonijo, Bosno, Češko in del Avstrije. Terminal ima dva dobavitelja soje in mesečno odpremi od 45.000 do 50.000 ton. Večji del odpreme poteka po cesti saj ta omogoča distribucijo od vrat do vrat (tudi do malih kmetij) v točno določenem času.
Na terminalu za sipke pretovarjajo in skladiščijo poleg krmil še žita, agroživilske proizvode ter industrijske minerale in rudnine. Že od leta 2004 imajo certifikat kakovosti za izvajanje storitev v skladu z mednarodnimi standardi ISO 9001:2008. Imajo pa tudi certifikat Non GMO Certification za vzpostavljen sistem ločenega pretovarjanja in skladiščenje gensko nespremenjene soje, ki odpravlja tveganje, da bi blago pomešali z gensko spremenjeno sojo. Zadnjega iz vrst certifikatov so prejeli v začetku tega leta. Gre za eko certifikat, ki zagotavlja, da blago, tudi po prevzemu, skladiščenju in odpremi iz pristanišča ohranja lastnosti ekološke pridelave. Za te tovore uporabljajo posebno tehnologijo, ki zagotavlja sledljivost in ločeno pot od drugih tovorov.
—
Iz priloge Primorskih novic ISTRA, marec 2015
